Končno se je zgodilo. Tridnevna apokalipsa namreč, poznana tudi kot aktivistični tabor Ljubezen je ljubezen. O njej se je veliko pisalo in govorilo, še več pa radovedno šušljalo po gimnazijskih kotih.
Mlajše aktivistke AIS in nekatere dijakinje Gimnazije Škofja Loka, ki so poleg same udeležbe sodelovale tudi pri organizaciji in pripravah, smo intenzivno delale že nekaj mesecev pred 11. aprilom, ko se je naš tabor iz sanj in načrtov preselil v realnost, na škofjeloški Poden. Dve soboti, eno februarsko in eno marčevsko, smo posvetile usposabljanjem v ljubljanski pisarni AIS. Skozi zanimive aktivnosti smo se spoznavale s spolom, spolno usmerjenostjo in homofobijo ter nabirale ideje, na kakšen način bomo svoje znanje in razmišljanje predajale naprej.
Uresničevale smo jih lahko od 11. do 13. aprila, torej od petka do nedelje, v Škofji Loki. Navdih, da smo se podale na to bojno polje, nam je dalo predvsem tradicionalno okolje. V naših krajih je namreč še vedno močno prisotna zaprta miselnost, ki pozna mnogo tabujev. Mednje seveda spada tudi seksualnost, predvsem homoseksualnost, biseksualnost, transseksualnost, skratka vse, kar ni hetero oziroma ˝straight˝. Posledična reakcija na ˝drugačnost˝ je homofobija, ki se ne pojavlja le pri starejših, temveč tudi pri mladih, katerih obzorja naj bi presegala stereotipe in mnenje družbe. Žal se ob pogledu na slovensko mladino pozitivna pričakovanja vse prevečkrat odbijejo ob neprebojno ogledalo črede.
Odločene, da bomo s taborom Ljubezen je ljubezen meje v glavah premaknile vsaj za nekaj centimetrov, smo, polne aktivističnega elana, z akcijo začele že ob petkovem sončnem vzhodu. Prvi so bili na vrsti nič hudega sluteči dijaki drugega letnika. Vsak oddelek se je udeležil dve uri trajajočih delavnic, seveda spet na temo spolne usmerjenosti in homofobije. Vmes so po ostalih razredih potekale kratke predstavitve tabora, ki ga je večina dijakov že poznala, saj smo ga aktivistke na različne načine propagirale skorajda cel mesec prej.
Med glavnim odmorom se je naša odprava zbrala na dvorišču pred Podnom. Usta smo si zalepile s selotejpom ter tako ustvarile morečo tišino. Opazovalcem so bile na ogled tudi slike ljudi, ki z različnimi gestami prikazujejo molk. Sicer se mednarodna akcija Day of Silence (Dan tišine) v mnogo večjem obsegu izvaja 25. aprila. Tišina na ta dan je odmev na molk, s katerim se celo življenje soočajo lezbijke, geji, biseksualke, biseksualci, transseksualke in transseksualci, njihove družine in prijatelji. V molk jih zavija homofobija: nasilje, predsodki, nestrpnost. Diskriminacija. Homofobija je prisotna povsod. LGBT osebe se ne morejo izogniti štampiljki, ki jo, ponavadi že ob coming-outu, torej ob razkritju ˝drugačne˝ spolne usmerjenosti, odtisne na njihovo vsakdanje življenje. Z mednarodno akcijo Day of Silence želimo aktivisti prekiniti ta molk, nestrpnost spremeniti v razumevanje, homofobijo pa v odprtost. Upam, da smo s to manifestacijo med glavnim odmorom vsaj koga, dijaka, profesorja ali pa naključnega mimoidočega, pripravile do razmišljanja in bolj strpnega, nehomofobnega ravnanja. Da akcija ne bi ostala nerazumljena, smo dijakom delile tudi letake, na katerih so si lahko prebrali namen Dneva tišine. Vsaka izmed nas je imela za vratom obešeno tablo s pojasnilom, zakaj molči. Na koncu smo molk prekinile z veselo glasbo. Odvrgle smo selotejpe, se osvobodile pričakovanj družbe in stereotipov ter pokazale, kakšen bi bil svet brez homofobije. Vsekakor svobodnejši in obarvan z mavričnimi barvami.
Akcijo Day of Silence smo v večjem obsegu izvedle tudi v soboto dopoldne na Mestnem trgu, od koder nas ni pregnalo niti čemerno vreme. Odzivi mimoidočih so bili seveda različni – od pridig in groženj s peklom do spodbudnih nasmehov. Akcija vsekakor ni ostala neopažena in je očitno marsikomu dala material za razmišljanje ali pa vsaj za glodanje kosti.
Po popoldanski delavnici in pogovoru s pisateljico in lezbično aktivistko Suzano Tratnik pa se je zvečer dogajalo še v Ostrigi. Na sporedu je bil film XXY mlade argentinske režiserke Lucíe Puenzo. Občinstva je bilo sicer le za ščepec, vendar smo od ogleda filma in debate o njem vsi odnesli mnogo novih odkritij in (pozitivnih) vtisov.
Produkcija filma je bila nekakšen uradni zaključek aktivističnega tabora mladih Ljubezen je ljubezen, aktivistke pa smo nato počasi kapljale domov vse do nedelje opoldne. Prave analize tabora nam sicer še ni uspelo izvesti, a je že na prvi pogled jasno, da nam je uspelo. V našem gnezdu, ki me je spominjalo na nekakšno žensko komuno, se je dogajalo na polno, zabavnih domislic in privatnih šal nam ni manjkalo (ugotovile smo na primer, da jemo homoseksualno sadje, pazite!). Rezultati takšnih akcij in taborov se seveda ne pokažejo kar čez noč, vendar pa smo očitno prebudile ljudi in jih pripravile k razmišljanju. Tudi odziv različnih medijev je bil dober. Skratka, še takšnih akcij (ter kruha in iger, seveda)!
Naj zaključim v značilnem slogu idealista – različnost bogati, ne siromaši. Homofobija pa nikakor ni kul.
Vita Pintar, mlajša aktivistka Amnesty International Slovenije
Gimnazija Škofja Loka, 1. e
Ni komentarjev:
Objavite komentar